Je kajenje res užitek?
Ko sem še kadil, so mi šli zagovorniki opuščanja kajenja precej na živce. Razumel sem njihovo nasprotovanje kajenju, toda zame je bil to napad na mojo osebno svobodo. Moje telo, moja stvar! In seveda, moj užitek!
Toda - je kajenje res užitek?
Res "uživamo" v naši prvi cigareti? Ko kašljamo, ker se telo želi čimprej znebiti strupa? Ko se nam zagabi vonj, ki ostane na obleki in rokah po cigareti?
Noben kadilec se na cigatere ni navlekel v trenutku in ker bi mu bilo kajenje tako všeč. Spomnimo se, kako smo prižigali eno za drugo, čeprav nam je telo pošiljalo jasne signale, da noče tega strupa - do trenutka ko se nismo mogli več ustaviti.
Kadilci so prepričani, da je opuščanje cigaret enako odpovedovanju in žrtvovanju in prikrajšanju. In vse to seveda s seboj prinaša trpljenje.
Opuščanje kajenja je v resnici osvoboditev. Tega pa se lahko zavemo šele takrat, ko spoznamo, da nam kajenje v resnici ne nudi ničesar.
Allen Carr, oče metode Easyway, je dejal :"Ko premagamo lažna prepričanja, da nas brez cigaret čakajo muke in življenje brez užitka, in ko uvidimo resnične razloge, ki nas priklepajo na kajenje, se ga lahko znebimo z odločnostjo in zaživimo srečno brez tobaka."
Če dvomite, ali bi res radi opustili kajenje, se vprašajte: "Bi začel(a) kaditi, če bi vedel(a), da bom postal(a) tako zasvojen(a)?" In če še vedno dvomite, se vprašajte še tole: "Ali resnično verjamem, da nekadilci nekaj manjka?"
